Kot smo najavili v vabilu, ste ljudje tisti, ki soustvarjate Špica Bike Shop. Ste vsi tisti, ki z nami delite strast do kolesarstva, vsi tisti, ki kdaj pridete naokoli in še mnogi tisti, ki se z nami še niste zares družili. In videti veliko novih obrazov v naši tokratni karavani nas je prijetno presenetilo.
Začelo se je po planu; uvodna kava, prijava s podpisom, da smo razumeli, za kaj gre, resni tanači (nasveti in modra navodila) in skupinsko izginotje v jesenskem goričkem razkošju. Poti so nas vodile po grebenih mimo marsikatere lepe razgledne točke, kar smo seveda znali izkoristiti.
Obljubljeno je bilo mešano na gumi in res, vozili smo tako po cestno dirkalnih kot tudi pregrešno blatnih površinah. Kolesarski park Tromeja nas je pričakal s svojim dvojnim namenom; eni so furali, drugi pa žurali. No, pohvale šefovi materi, ki je ponovno spekla kifle; tradicionalno premalo, saj vedno več pojemo, prav tako pa nas je na GONIci vedno več. Tokrat rekordnih 51 glav kolesarskih.
Ko smo zapuščali KP Tromeja, pa se je resno nabiranje višinskih činov in medalj šele zares začelo. Po avstrijskem robu kolesar doživi marsikaj; tudi visečo verigo na sredini ceste. Vas zanima, kako izgleda? Pridite v našo družbo in zagonimo do tam brez problema.
Pričakala nas je Vaška terasa Fikšinci, kjer je telo malo počivalo in nadoknadilo kalorično izgubo. Böršlni na kolobare z ajvaron, zenfon, rejnon pa keuko si zmijsliš krüja. In kot ekipa smo ponovno dokazali, da nas manjak ne mantra in pri delu radi stopimo zraven.
Priznajmo enkrat za vselej; elektrika nekje pod sedežem smrtnikom prišpara "telečje noge". Res pa je, da si človek manj spuca glavo, če se vsaj malo ne odpirajo škrge v hrib. Mi vsekakor pozdravljamo mešane elektro - analogne postavitve. Predvsem pa moramo pohvaliti kolegialni odnos elektro ekipe. Nekateri so bili vlačilci svojim analognim pajdašem, drugi so spoštljivo podregali s kako kaj te švicaš zdaj v toti breg.
Tradicionalno smo imeli nekaj strokovnih padalcev na svojem področju; osmice pa strgane hlače kot se šika. Pravilo o obvezni uporabi čelade je rešilo tudi kakšno (na)glavno komplikacijo. Fantje iz RIDE GORIČKO so tudi na tem področju noro pripravljeni in imajo vedno kakšno čelado v rezervi. Pohvalno!
V zadnjem delu poti smo se razdelili na dve skupini; ena gozdna, druga cestna. Zakaj? Ker včasih kakšna baterija zahteva lažji teren, da bi zdržala do konca. In ker gledamo na vsakega, je tudi ta spontani manever bil mala malica. Na koncu smo se vrnili na izhodiščno lokacijo, kjer nas je Chef Tonček pričakal s pravin bogračon . To kulinarično specialiteto je včasih težko najti, saj malo kuharjev zagrize v to tradicionalno, a obenem bogato, jed. Nam je sedlo.
Če pa želite, da bo sedlo tudi vam, pa nas spremljajte. Sedma se počasi kuha.
.webp)
